Boris Škerk in njegova družina se v sozvočju z naravo posvečajo z globoko navezanostjo na domačo zemljo gojenju trti z visoko gostoto na hektar, pri tem pa se opirajo na večletno vinogradniško tradicijo. Usmerjajajo se še predvsem k gojenju tistih avtohtonih sort, kot so npr. teran, vitovska in malvazija, ki so se v teku časa izkazale kot najprimernejše za svojevrstno kraško prst in podnebje.